2021.05.1.1 Sklep VSRS, X Ips 281/2017 z dne 8. 7. 2020
Davčno, poslovno in računovodsko svetovanje Darko Bohte s.p.
1. Davčno priznavanje odhodkov v zvezi s svetovalnimi storitvami
Sodb v zvezi z davčnim priznavanjem odhodkov za namene obdavčitve z DDPO je veliko. Velikokrat davčni zavezanci nimajo specifikacij opravljenih storitev, niti drugih dokazil, s katerimi bi jim uspelo dokazati, da so bile opravljene storitve zaračunane utemeljeno in v pravem obsegu. Na sodiščih je bilo obravnavanih veliko primerov, ko so davčni zavezanci želeli uveljaviti posamezne odhodke, vendar se je pogosto zgodilo, da jim tega ni uspelo dokazati. To kaže na to, da je treba sprotno zagotavljati, da računi za opravljene storitve vsebujejo specifikacije, iz katerih je razvidno, da so bile te tudi opravljene. Iz mnogih sodb izhaja, da račun ni dovolj, saj je pogosto pomanjkljiv pri opredelitvi vsebine in obsega storitve, predvsem pa še ne potrjuje da so bile storitve resnično opravljene.
ZDDPO-2 v 29. členu ureja davčno priznavanje odhodkov, torej davčno-pravno kvalifikacijo tistih dejanskih odhodkov pravne osebe, ki se upoštevajo pri ugotavljanju dobička in s tem povezani obdavčitvi. Tako so po splošni določbi davčno priznani le tisti odhodki, ki so potrebni za pridobitev prihodkov, ki so obdavčeni po tem zakonu (prvi odstavek). Kateri odhodki niso potrebni za pridobitev navedenih prihodkov, ureja drugi odstavek tega člena, in sicer tako, da so to odhodki, za katere glede na dejstva in okoliščine izhaja, da niso neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti in niso posledica opravljanja dejavnosti (1. točka), imajo značaj privatnosti (2. točka) ali niso skladni z običajno poslovno prakso (3. točka). Odhodki niso skladni z običajno poslovno prakso, če niso običajni pri poslovanju v posamezni dejavnosti glede na pretekle in druge izkušnje in primerjavo z drugimi dejavnostmi ter dejstvi in okoliščinami, razen odhodkov, nastalih zaradi izrednih in nepogostih dogodkov, kot so naravne nesreče ali zaradi drugih izrednih in nepogostih dogodkov (tretji odstavek).
V prvem odstavku 29. člena zapisano temeljno pravilo davčnega priznavanja odhodkov, potrebnih za pridobitev prihodkov, ki se obdavčijo po ZDDPO-2, je podrobneje opredeljeno v drugem odstavku tega člena. Zakonodajalec se je odločil za negativno definicijo in tako eksplicitno v 1., 2. in 3. točki v tem odstavku tudi določil, kateri odhodki z davčnega vidika niso potrebni oziroma pripoznani za pridobitev prihodkov, ki so obdavčeni po tem zakonu. Negativna definicija pa tudi pomeni, da so vsi drugi odhodki, ki niso eksplicitno navedeni v 1., 2. in 3. točki drugega odstavka 29. člena ZDDPO-2, tudi davčno priznani odhodki. Glede opredelitve odhodkov po drugem odstavku 29. člena ZDDPO-2, ki niso potrebni za pridobitev prihodkov, je treba opozoriti, da je treba iz „dejstev in okoliščin”, kot določa…
